PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija

BRAČ 14-21 SEPTEMBER 2019

Planinsko potovanje 2019 - Brač

(14. – 21. september 2019)

 

Letošnje planinsko potovanje v tople kraje je bilo zaznamovano s številnimi zapleti in organizacijskimi težavami. Prvotno izbrana destinacija – Omiš, je odpadla. S turistično agencijo, ki naj bi nas peljala, nikakor nismo našli skupnega jezika. Naše zahteve in njihova pričakovanja se niso ujela in tako je bil načrt že odpovedan.

 

Na zadovoljstvo večine udeležencev, je Boris trmasto vztrajal in se s TA Relax dogovoril za rezervacijo nastanitve in zagotovitvijo prevoza. Vse drugo je bilo neposredno dogovorjeno s predstavniki lokalnega planinskega društva z otoka Brač – PD Postira. V veliko pomoč nam je bila ga. Senka, tajnica društva, ki naju je povezala z lokalnim licenciranim prostovoljnim planinskim vodnikom Darkom. Slednji nas je že na dan prihoda, v soboto okrog 14.00 ure, pričakal pred vhodom v naselje mobilnih hišk - Waterman Beach Village.

 

Prijeten, nekaj let star kompleks mobilnih počitniških hišk, leži slabih petnajst minut hoje od trajektne luke v Supetarju. Naselje je na prvi pogled delovalo prijetno. Oljke, kaktusi in drevesa, ki so nad večino hišk držala senco, so se lepo prepletla. Tudi same hiške so bile postavljene tako, da so stanovalcem nudile zasebnost, kot jo pač lahko imaš v takšnem naselju.

 

V nedeljo, prvi dan našega planinskega popotovanja po Braču, smo se z avtobusom zapeljali v kraj Njive. Od tam nas je lokalni vodnik Darko odpeljal na lahko krožno pot. Slabih deset kilometrov poti, pretežno po makadamskih cestah, brez posebnih višinskih izzivov smo opravili v treh urah. Med potjo smo si ogledali zbirališča vode, ki so jih zgradili staroselci. Zbiralniki vode so še vedno v funkciji napajanja živali. Le hiše nekdanjih prebivalcev so že zdavnaj izginile. Ogledali smo si tudi t.i. »korita« - to so večje naravne jame v velikih skalnih gmotah. Tudi v teh jamah ali bolj rečeno kotanjah se je zbirala deževnica. Vrnili smo se do izhodišča, ki je bilo v bližini planinske koče PD Postira. V nasprotju s pričakovanji, je planinski dom dejansko bivalni kontejner. V bližini je prijeten lokal, poln starin. Od tam smo se zapeljali v vas Nerezići, kjer iz strehe enega izmed prizidkov raste majhen bor. Na prvi pogled nič posebnega. Toda, ko malo pomislimo, je vseeno nenavadno, da iz kamnite strehe, ki je cca. dva metra od zemlje poganja življenje. Ali so korenine do tal? Ali je zemlja v prizidku? Od kod drevo črpa vodo? Kakorkoli. Nenavadno in zanimivo za ogledat.

 

Drugi dan smo se napotili na Vidovo goro. Izhodišče je bilo nedaleč stran od že omenjenih »korit«. Pot na goro je bila kratka. Nekaj več kot uro smo se vzpenjali. Po razgledu na vrhu – Darko je kazal in poimenoval otoke v daljavi, smo si še ogledali ostanke nekdanje cerkve. Nekateri so dejali, da so začutili energijo, ki se je pretakala v bližini ostankov zidov. Kot da bi čutili rahlo tresenje v nogah in rokah. Drugi so se temu smejali in posmehovali. No ja, pač vsak ima svoje veselje. Opravili smo še obvezno skupinsko slikanje in se razdelili na tri skupine: ena se je v dolino spustila z avtobusom, druga – ta hitra je šla naprej, tretja pa je sledila lokalnemu vodniku Darku in se mirno, lepo po planinsko, podala proti obali. Ta hitra skupina je seveda na obalo prišla prej. To pa je bilo tudi vse. Sledilo je kopanje v zalivu Zlatni rat. Ne bomo mu delali reklamo. Na dan našega obiska je bilo vetrovno, morje valovito in nič kaj prijetno za kopanje. Sicer so nekateri našli tudi »FKK« zaliv. Tako je bilo zadoščeno pričakovanjem večine. Seveda se je našel kakšen posameznik, ki bi nekaj več ali drugače. Toda, ali lahko vsem ustrežeš? Težko.

 

V torek smo imeli v planu ogled kamnoloma, kjer naj bi že v času Rimljanov sekali znani braški marmor. V kamnolomu je na eni od sten nekaj, kar po trditvah domačinov spominja na obraz in telo Herkula. Nasproti njega je zasek v skalo, ki ponazarja širino bloka skale, ki se je nekoč na roko sekala. Nato smo se zapeljali v vas Škrip. Tam smo si ogledali muzej oljarstva, ki je postavljen v nekdanjo oljarsko hišo. Zanimivo je, kako so uspeli zbrati stara orodja in celoten prostor opremiti z eksponati, ki se med seboj dopolnjujejo. Ob izčrpni in slikoviti razlagi smo se za nekaj minut vrnili v čas ročnega pridobivanja olja. Delo je zagotovo bilo garaško. Med razlago smo zvedeli tudi marsikatero zanimivost o razlikah med deviškim oljčnim oljem in recimo temu, navadnim oljčnim oljem. Sledila je degustacija deviškega oljčnega olja, marmelad iz fig in drugih avtohtonih sadežev.

 

V vasi Škrip je sledil še ogled Braškega muzeja. Kustosinja ga. Andreja, ki nas je pričakala v muzeju, je ogled naredila izjemno prijeten in zanimiv. Vživela se je v pripovedovanje in nas pritegnila k pozornemu poslušanju pripovedovanja o tem, kako se je nekoč živelo in delalo na otoku. Opisovala je življenje navadnih ljudi, pastirjev koz in tudi pomorske spopade, ki so se dogajali v bližini otoka. Tudi na čas avstro – ogrske oblasti nad otokom ni pozabila. Med razlago je pokazala na napravo za rezanje tobaka, ki je bilo v tistih časih prepovedano posedovati. Pojasnila je, da je bil med, ki so ga zbirale čebele na otoku, izjemne kvalitete. Tobak čebelam škodi in zato je bilo prepovedano njegovo gojenje na otoku.

 

Po ogledu smo se spustili do tovarne Sardine – predelovalnice in pakirnice rib nekaj km od kraja Postira. Tam smo imeli možnost nakupa njihovih proizvodov po tovarniški ceni. Žal si nismo mogli ogledati same proizvodnje. Nekatere je to zanimalo, drugi so komaj čakali, da se umaknejo s sonca in najdejo osvežitev v morju.

 

V sredini tedna smo imeli v načrtu ogled osrednjega dela otoka. Sredino jutro je bilo že ob našem odhodu iz kampa za stopnjo ali dve bolj vroče kot v minulih dneh. Načrtovali smo vožnjo do ene izmed višjih točk in spust proti kraju Postira. Med potjo smo si še ogledali staro cerkev, ki je poimenovana po Sv. Mihovilu. Vhodna vrata cerkve niso običajna - so nenavadno ozka. Po vstopu v notranjost je vodnik Darko povedal, da je okvir vrat venec starega kamnitega sarkofaga. Tako smo dejansko vstopili in izstopi skozi nekaj, kar je bilo nekoč del zadnjega počivališče nekoga ali več njih.

 

Vreme se je poslabšalo in s srede na četrtek je do nas prišla fronta, ki je temeljito ohladila zrak in s seboj prinesla kar nekaj dežja nad Slovenijo. Nekaj dežja je ostalo tudi za nas. Tako se je četrtkovo jutro pričelo s kratkim nalivom in padcem temperature za 10 in več stopinj. Tudi voznik avtobusa je moral imeti po zakonu en dan prosto v tednu. Tako so tudi udeleženci potovanja imeli prost dan. Vsak si ga je izkoristil po svoje. Nekateri za potovanje z drugo TA v pustinjo Blaca, drugi za ogled najbolj vzhodno ležečega kraja otoka - Milne in tako naprej.

 

Petek smo izkoristili za krajši pohod, ki se je končal v naselju Pučišća. V tem naselju je znana kamnoseška šola, kjer še vedno predajajo znanje in urijo veščino tradicionalnega načina obdelave kamna. Med vodenim ogledom šole smo tudi izvedeli, da znamenitega braškega marmorja ni. Je le apnenec, ki je tako prefinjeno obdelan, da spominja na marmor. Take kose kamna so v preteklosti uporabili kot gradbeni material v poslopju Združenih narodov, v Beli hiši in v zgradbi parlamenta v Budimpešti ter še v številnih zgradbah po svetu.

 

Sobota je bila dan za odhod. Čakanje na vkrcanje na trajekt si je vsak krajšal po svoje. Celo uro in pol pred vkrcanjem smo morali biti v luki in čakati. Pravila so taka, so nam dejali. Končno je prišel trajekt in se je naše potovanje proti domu pričelo. Zaznamovano je bilo z dolgim čakanjem na vključitev v prometni tok, ki se je komaj premikal skozi Split. No, v nadaljevanju je steklo in do večera smo že bili doma.

 

Potovanje in izlete pripravila ter vodila: Boris Lazar in Jožef Tišlarič.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Jožef Tišlarič