PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Martinov pohod s PD.Brežice

37. Martinov pohod s PD Brežice

(10. novembra 2019)

 

Malo je manjkalo in letošnjega tradicionalnega martinovanja s prijatelji iz PD Brežice ne bi bilo. Pri načrtovanju izletov in poskusu slediti željam ter pobudam nekaterih članov(-ic) je že bil razpisan izlet v Belo krajino, kjer prav tako častijo sv. Martina. Po intervenciji staroste med vodniki, Stanka Jakija, je bil narejen popravek in razpisan izlet za Brežice.

 

Jutro v Ljubljani je bilo obetavno in kot, da je tudi narava prisluhnila našim željam. Obetal se je sončen dan s temperaturo okrog 10 stopinj Celzija. Toda bližje, ko smo bili Brežicam, bolj sivi so bili oblaki in kmalu so bile na steklih avtobusa prve dežne kaplje. Prihod na turistično kmetijo Martinovih je spremljalo že neprekinjeno rahlo pršenje. Večina udeležencev je nemudoma po izstopu iz avtobusa pričela oblačiti proti dežno zaščito na nahrbtnike in pripravljati dežnike. Domači planinci so nas sicer bodrili, da bo vse v redu in da dežja ne bo. Toda razočaranje nad vremenom se je kot lena megla širila in spodrivala dobro voljo.

 

Gostiteljica na turistični kmetiji nas je povabila v eno od starejših hiš. Notranjost hiše je bila prijetno topla. Kaj ne bi bila, saj je bila zakurjena velika krušna peč, ki je še poudarila domačnost pristno opremljene starinske izbe. Klepet se je hitro razvil in bi, ob turški kavi ter domačem čaju, z veseljem še malo posedeli. Toda vodniki so nas pozvali, da se podamo na pot. Tako smo se opremljeni s pelerinami in dežniki odpravili iz vasi Globočnica. Vas je hitro ostala za hribom, ki smo ga kar tako mimogrede premagali.

 

Prvi postanek smo imeli v bližini cerkve Sv. Petra. In to ni bil postanek kar tako. Pričakal nas je lokalni vinogradnik, seveda z narezkom in kozarcem domačega vina. Po kratkem klepetu pred zidanico nas je povabil še v notranjost kleti. Pogovor je s kozarčkom mošta v roki stekel kot namazan. Čas je tistim, ki so bili v kleti, minil kot bi trenil, tistim, ki so čakali zunaj pa ne tako hitro. Ampak kompromisi se vedno najdejo. Nadaljevali smo pot skozi jesensko pokrajino, občudovali »brežiško morje« - umetno zajezitev reke Save za potrebe hidroelektrarne ter na drugi strani vinske trte ter v rumeno-rjave barve odete krošnje.

 

Na naslednjem hribu nas je čakalo novo presenečenje. Lokalna planinka je za nas odprla vrata domače zidanice in nas povabila na kratko pokušino. Dnevu primerno, vabila nismo odklonili. Kratek, nekaj deset minutni postanek, in smo zopet bili na poti.

 

Spust v dolino oz. v vas Globočice je potekal brez težav. Hitro smo bili na dvorišču turistične kmetije, kjer smo zjutraj pili kavo. Tokrat so nas namestili v jedilnico, kjer so že čakale pogrnjene mize. Nekaj nejevolje je bilo, ker je bilo prostora za vse premalo. Gostitelj se je hitro znašel. Prinesel je še eno mizo in pripravil pogrinjke, tako da so vsi imeli svoje mesto. Hip za tem je mladenič, ki je bil malo prej še natakar, v roke vzel harmoniko in zaigral tisto znano melodijo, ob kateri se običajno nazdravlja … kolikor kapljic, toliko ….

 

Še dobro ni zaigral drugo vižo, že so bili prvi plesalci in plesalke na plesišču. Med tem so postregli z gobovo in govejo juho. Nato pa presenečenje: ogromna količina dobrot – več vrst mesa, sladko zelje, mlinci in …. saj ni, da bi vse naštel, kaj vse so nam prinesli na mizo. Vsaka jed je bila sama zase okusna, vse skupaj je bilo odlično in primerno prazniku sv. Martina.

 

Še nekajkrat smo odšli na plesišče, se pogovarjali s prijatelji iz Brežic, obujali spomine na minule dogodke in sklenili, da se naslednje leto vrnem moramo. Seveda, tudi pohod bo moral biti, saj bo drugače nemogoče spopasti se z dobrotami, ki jih nudijo na turistični kmetiji.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej