PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ODPRT

Predpustna nedelja v Halozah

Predpustna nedelja v Halozah

(16. februar 2020)

 

Letos prave zime ni bilo in kot bi se nekaj norčevalo iz nas, ki smo se jo namenili kot pustne šeme pregnati, tudi avtobusa ni bilo. Pač se je nekje zalomilo. Naročilo je bilo korektno in pravočasno poslano na LPP, toda se je pač pripetilo. Po nekaj klicih smo uspeli priklicati pravega sogovornika, ki je stopil v akcijo in našel voznika. Tokrat je situacijo reševal Huso, ki je na srečo bil v bližini in na voljo. Kar se da hitro je pripeljal avtobus in z eno urno zamudo smo krenili z zbornega mesta. Seveda smo o zamudi obvestili druge, ki so nas čakali na Zaloški in na drugih lokacijah. Toda, še preden smo vkrcali vse potniki nasproti Jurmana, se je pokazal nov izziv. Zadnji dela avtobusa se ni hotel ogreti. Opazili smo, da se iz zadnjega dela pošteno kadi, pričakovane toplote pa ni bilo od nikoder. Tako smo se vsi skupaj zapeljali do remize in se vkrcali v drug avtobus. Ta je bil brezhiben. In tako smo urno zapeljali proti Domžalam.

 

Sonce je bilo že visoko na nebu. Kazalo je na lep sončne dan. In tako je tudi bilo. Po začetnih izzivih in menjavi avtobusov je vse steklo kot po maslu. Kmalu smo bili na parkirišču, kjer smo pobrali našo današnjo vodnico, Jadranko Furjan. Voznika avtobus je usmerila do izhodišča v vasi Žetale.

 

Po nekaj minutah smo bili v Pridni vasi. Pokrajina okrog nas je bila na pogled prijetno valovita. Vsa zaspana se je na vse strani širila v daljavo. Tu in tam smo videli cele šopke kronc in trobentic, ki so svojo belo in rumeno barvo še kako izstopale iz neizrazite zeleno-rjavkaste barve, ki je prevladovala vse naokoli. Pot je vijugala, se dvigala in spuščala. Med hojo smo dobili občutek, da stopamo iz ene doline v drugo. Hiše so bile raztresene kot jata plahih jerebic. Prijetno presenečenje je bilo, ko smo v eni od dolin zagledali tri s slamo prekrite hiše. Takih ni več veliko. Škoda, da so bili predaleč, da bi si jih lahko od bližje pogledali. Smo pa zato ob cesti lahko videli veliko novih ali obnovljenih hiš.

 

Dan je bil zelo lep. Ves čas je na nas sijalo sonce. Temperatura je bila prijetna in kljub vetru, ki je od časa do časa prinesel bolj svež zrak, je bilo prijetno. Na kratko smo se ustavili pri arheološkem najdišču pri Kodričevih, kjer je Jadranka povedal več zanimivih podatkov o vasi in o najdbi bronastih predmetov, ki so jih strokovnjaki uvrstili v obdobje 1.200 let pr. n. št.

 

Pot smo nadaljevali vzdolž grebenov s katerih se je občasno odprl zelo dober razgled proti Boču in tudi proti Donački. Donačka je po kameninski sestavi del Kamniško savinjskih alp. Sliši se nenavadno, toda tako je.

 

Kmalu smo bili pri razglednem stolpu nad Kočicami. Vlage je bilo malo v zraku in smo imeli izjemen razgled na vse strani neba. V dolini, ki se je raztezala pod nami, so se lovili damjaki. Velika površina je bila ograjena, da so lahko prosto tekali naokoli in privabljali naše radovedne poglede. Bilo je očitno, da so vajene ljudi.

 

Darinka, lastnica Izletniške kmetije v Kočicah, nas je prijazno sprejela. Pričakala nas je bogata pojedina. Večina udeležencev izleta se je po kosilu preoblekla v pustne šeme in tako se je rajanje nadaljevalo v maskah. Komisija je imela kar nekaj dela saj je bilo maškar veliko. Za vsako se je našlo priložnostno darilo. Tako smo rajali še kakšno uro in pol.

 

Še pozdrav s prijetno domačinko, glasbenikom, ki nas je zabaval in to je bilo to. Kmalu smo bili na avtocesti proti Ptuju in dalje proti Ljubljani.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej