Odsek za varstvo narave - Galerija

Porezen, 28.06.2020

Večmesečna prepoved druženja in s tem malo izpeljanih planinskih izletov v tem letu je pritegnila naše planinke in planince, da so se odločili za potepanje na cvetoči Porezen. Izhodišče je bilo najprej predvideno v Davči a napovedano toplo vreme in želja po jutranji kavici, je v zadnjem trenutku spremenila program poti. Kar 32 planink in planincev se je odločilo, da se poda na izlet v jasnem nedeljskem jutru. Z avtobusom smo se zapeljali do Petrovega Brda, kjer sta nas Rudko in Irena že pričakala v svoji koči in še malo zaspanim postregla z jutranjo kavo. Za tem smo se odpravili po cesti, ki pelje v Podporezen proti domačiji pri Robarju, kjer smo skrenili z asfalta in se podali skozi gozd, ki nas je sprejel v hladni objem. Ob poti smo nekateri spoznavali zdravilne razstline, ostali pa so se vzpenjali ob klepetu in druženju, katerega smo vsi pogrešali v času prepovedi zaradi virusa. Kar hitro smo se povzpeli do Trtnikarske planine, od tam pa so se nam odprli pogledi na vrhove nad Soriško planino: Šavnik, Koblo, Šoštar, Črno prst in naprej proti Rodici. Pod gorami pa so počivale vasi: Bača pri Podbrdu, Trtnik, Kuk, Stržišče, Znojile, le Kal se je skrival za vrhom Stanbont. Pred nami je bil še krajši vzpon mimo opuščene Italijanske kasarne, saj je po vrhu Porezna pred 2. svetovno vojno potekala Rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo. Ob poti nas je pozdravljalo bujno planinsko cvetje, ki se je lesketalo v jutranji rosi. Pozdravile pa so nas tudi krave s teleti in se sladkale z odlično planinsko pašo. Po pripovedovanju pastirjev, jih je tudi letos tam gori več kot 100 glav. Pripeljali so jih iz okoliških Cerkljanskih vasi pod Poreznom: Zakojca, Jasenica, Gorje Poče. V teh krajih domačini kljub zaposlitvi v dolini še ohranjajo gorsko kmetijstvo.

Pri koči sta nas pozdravila bivša dolgoletna predsednica PD Cerkno Damjana in njen življenjski sopotnik Marko ter vsem lačnim postregla s hišnimi dobrotami. Ko smo napolnili želodce in se odpočili, smo se podali še na vrh Porezna, kjer smo v objektiv ovekovečili eno gasilsko, da bo ostala v spomin vsem, ki so se potrudili z vzponom, pa tudi tistim, ki se nam tokrat niso pridružili, se bodo mogoče pa drugič, ko bodo videli, da so bili med nami tudi taki, ki so zakorakali že v osno desetletje in so lahko nam mlajšim za zgled. Z vrha Porezna smo sestopili najprej na planino Medrce, od tam pa po markirani poti naprej v dolino potoka Davča. Kar prijetno nam je bilo, ko smo zapustili toplo sonce in nas je pot peljala skozi smrekove gozdove in se je čutil vonj po smoli. Zadnji del poti smo hodili ob potoku Davča in ob njenih pritokih. Zaradi nedavnega deževja je bilo v potočkih dosti vode, pretakali so se čez cesto, po kateri smo sestopali, zato je marsikdo namerno ali nenamerno preizkusil svojo obutev, če je vodoodporna. Tik pred koncem našega potepanja pa smo si ogledali še vse tri Davške slapove, ki so odsevali v popoldanskem soncu. Po višini se sicer ne morejo primerjati z velikimi slapovi a so kljub temu lepi in kar malo skriti. Imeli smo srečo, da je letošnji junij zelo deževen, da so se nam predstavili z obilo vode.

Avtobus nas je pričakal na obrobju slapov. Tam pa sta nas čakala tudi dva naša udeleženca, ki sta si izbrala raje krajše potepanje okrog slapov in domačij v Zadnji Davči. Nekateri malo bolj, drugi malo manj utrujeni smo zaključili prijetno potepanje po cvetočem Poreznu. Avtobus nas je zapeljal v dolino po slikoviti dolini Davče, ki jo je pred leti moč narave zelo poškodovala a so jo lepo obnovili. V Zalem Logu se je naša skupina ločila, saj sva dva prišla iz Baške grape, ostali pa so se odpeljali nazaj proti Ljubljani. Vsi skupaj pa smo se nadihali in naužili zdravega planinskega zraku, ki nam je dal pozitivne energije in novih moči do naslednjega druženja na planinskih poteh. Do takrat pa nas bo vsaj delček teh prijetnih trenutkov spremljal na vsakodnevnih poteh.

Zapisala: Darinka Gaberščik

Foto:Danilo Cej