PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Snežnik(1796m)

SNEŽNIK(20.junij 2021)

 

 

 

Toplo jutro je napovedovalo vroč dan. Kar velika skupina pohodnikov našega PD se je podala na pot, da osvoji ta notranjski gologlavec, ki se dviga nad deželo medvedov, risov in volkov in od koder se ob lepem vremenu ponujajo neverjetni pogledi vse do Kvarnerskega zaliva, morda še dalj, pa vse do vrhov naših Alp. Veliki Snežnik je s svojimi 1796 m nadmorske višine najvišji vrh kraške planote Snežnik. Na njem stoji koča Koča Draga Karolina, poimenovana po profesorju in planincu Dragu Karolinu, velikemu ljubitelju narave, planinstva, predvsem pa ljubitelju Snežniških gozdov in njihove zgodovine. Sosednji vrh je Mali Snežnik, ki je s 1694m višine drugi najvišji vrh in ga od Velikega Snežnika loči le sedlo.

Na AC počivališču Logatec se nam je pridružil vodnik tega pohoda, Grega Česnik s svojima pomočnicama Mašo in Eriko. Vožnja naprej po AC do Postojne in naprej preko Ilirske Bistrice do izhodišča na Sviščakih, od koder vodi markirana pot na Snežnik. Sviščaki so ob planinskem domu strjeno počitniško počitniško naselje v osrčju Snežniških gozdov, ki so eno največjih strnjenih gozdnih območij v Evropi.

Pot smo pričeli v 3-h skupinah. Nekaj pohodnikov se je odločilo, da se bo z Borisom sprehajala po širokih senčnih gozdnih poteh po Sviščakih. Del pohodnikov, ki mora običajno vedno uporabljati »bremze«, je sledil Eriki v malo hitrejšem tempu hoje, ostali v normalnem tempu za njimi, Grega pa je kot zadnji skrbel, da je vse OK. Na ravnini, kjer se gozdna cesta konča in se nam odpre pogled k vrhu, smo se vsi počakali, odpočili in nadaljevali tako kot doslej. Pot se od tu začne malo strmeje vzpenjati med ruševjem in travniškimi zaplatami s prečudovitim planinskim cvetjem, pravi raj..posebno za fotografe. Brez večjih težav smo vsi prispeli na vrh, kjer smo si odpočili, privoščili krepčila iz nahrbtnika ali koče in seveda prečudovite, čeprav malo zamrščene razglede. Pot nazaj je potekala v dveh skupinah. Nekaj pohodnikov se je z Gregorjem vračala po isti poti kot smo prišli, večina nas pa se je odločila, da se vračamo z Eriko preko Malega Snežnika. Pot na sam vrh je bila čudovita, rahlo vzpenjajoča skozi ruševje in travne jase s prekrasnim cvetjem. Erika kot dobra poznavalka gozdov, botanike in vremena, nam je pojasnila pogoje nastanka »snežniškega botaničnega rezervata«. Vrh Veliki Snežnik je najvišja nealpska gora v Sloveniji. Tvori izrazito pregrado nad Kvarnerskim zalivom, zato na južnih pobočjih prestreže velike količine padavin. V Snežniškem pogorju je veliko zaprtih kraških dolin in kont(vrtačaste kotanje s snegom), v katerih se ob brezvetrju zadržuje težji hladen zrak, kar povzroča značilni temperaturni in vegetacijski obrat z zgovornim imenom - mrazišče. Snežnik ima lepo izražene vegetacijske pasove, z višino 1796 m sega tudi v visokogorski pas, torej nad drevesno mejo. Flora vrha Snežnika je že zbujala pozornost botanikov. V obdobju zadnje ledene dobe so bile tukaj ugodne razmere za rast alpskega rastlinja, ki je bilo prilagojeno nizkim temperaturam, tako je rastlinstvo na Snežniku ostanek (otok) alpskih rastlin, ki so se po ledeni dobi umaknile v višje dele Alp. Zaradi posebne naravne lepote in izredno bogate flore je bil vrh Snežnika leta 1964 zavarovan kot botanični rezervat, njegova površina meri 196 ha.

Sestop z vrha je bil kar strm, med skalami in čudovitimi škrapljami smo se spustili na gozdno stezo, ki se je nato priključila gozdni cesti, kjer smo srečali naše planince sprehajalce. Skupaj smo se odpravili do planinskega doma na Sviščakih, kjer nas je čakala odlična jota s sladico in seveda osvežitev.

Po isti poti domov, polni prekrasnih vtisov lepega pohodniškega dneva. Veliko lepega na pohodu, čudovit vrh, prelepo planinsko cvetje, druženje, morda še kaj..Meni bo pohod zagotovo ostal v spominu po vodenju mladih vodnikov nas starejših planincev, po čudoviti medsebojni komunikaciji, pravo res medgeneracijsko sožitje. Inmislim, da je tako razmišljala tudi večina udeležencev pohoda.

 

 

Zapisala : Irena Mlakar

Fotografije:Danilo Cej