PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Boč(978m)

Boč (978 m.n.v.)

 

ali na štajerski Triglav namesto na primorski Javornik

 

(3. oktober 2021)

 

Maloštevilna skupina planincev se je zbrala na izhodišču za tokratni izlet. Javornik v goriškem hribovju ni nek poseben izziv za uhojene planince. Je bolj priložnost za druženje in gibanje v naravi. Glede na vremensko napoved, ki je na goriškem obetala dež tekom celega dneva, je vodnik na izhodišču predlagal drug cilj: Boč. Udeleženci so bili sprva presenečeni, nato so se strinjali, da ne tvegamo deževne primorske temveč gremo proti vhodu, kjer je bila napoved bolj spodbudna.

In obrestovalo se je. Imeli smo krasen sončen dan. Iz Zgornjih Poljčan smo se z zmernim tempom podali v klanec, ki ga kar ni in ni bilo konca. Sicer se je pot tu in tam nekoliko zravnala, večinoma pa je le držala bolj navkreber kot ne. Po slabih dveh urah hoje s postanki, smo bili pri planinskem domu na Boču. Nekaj udeležencev je zaradi težav obutvijo ostalo pri domu. Večina je pot nadaljevala do razglednega stolpa. S slednjega se odpiral čudovit pogled na vse strani neba. Pihalo je kot za stavo. Pripravljalo se je na nevihto in tudi zato je bil razgled, kot je bil. Z eno besedo: prekrasen. Nismo prav dolgo bili na vrhu Boča. Še krajši čas na vrhu razglednega stolpa. Po kratkem postanku smo se podali v dolino in se nismo ustavljali vse do planinskega doma. Le ta je bil oblegan z obiskovalci. Strežno osebe je s težavo uspevalo ustreči vsem žejnim in lačnim gostom. Malo je bilo za počakati in je bilo vse v redu. Tudi mi smo bili kmalu na vrsti, postreženi in odžejani.

Nekateri med nami so si privoščili le osvežilno pijačo, drugi so naročili iz dnevne ponudbe. Vsak, ki je naročil hrano, je bil z naročenim zadovoljen. Nekaj minut smo še kar tako posedeli, na s soncem obsijanem dvorišču planinskega doma. Klepetali in pametovali o tem in onem. Čas je tekel in počasi smo morali na pot. Bili smo enotnega mnenja, da je bilo za tisti dan dovolj hoje in bomo v dolino nadaljevali kar z avtobusom. Bus je itak bil na parkirišču, bi se prazen vračal do Zgornjih Poljčan. Tako smo se prepustili v cono udobja in se lepo peljali v dolino. Saj ne da smo bili tako hudo zdelani, da ne bi mogli. Le malo smo se pustili razvajati. Poleg tega so se začeli nabirati temno sivi oblaki, ki niso kazali na nič dobrega. Res je, da so nas prve dežne kaplje ujele šele v okolici Vranskega. Toda, bližje kot smo bili Ljubljani, bolj je kazalo na to, da je v prestolnici kar pošteno deževalo. In zagotovo, tudi proti zahodu Slovenije ter na Javorniku, kamor naj bi prvotno šli.

Še nekaj malo reklame, in tudi za obnavljanje znanja bralcev, o znamenitostih planinskih izletov: »Širše območje Boča s Plešivcem je zaradi en kratnosti, pestrosti in množice naravnih in kulturnih vrednot zavarovano kot krajinski park. Krajinski parki so območje, kjer ljudje živijo v kakovostnem in dolgotrajnem sožitju z naravo in ki imajo izjemen ekološko, biotsko in krajinsko vrednost. Vse naštete lastnosti so v veliki meri izražene tudi na območju Krajinskega parka Boč. Slednjega zaznamujejo strnjeni in dokaj ohranjeni gozdovi, ki jim je človek v preteklosti iztrgal večje ali manjše zaplate in jih spremenil v travniki. Preplet travnikov in gozdov zagotavlja izjemno biotsko pestrost območja.

Zaradi izjemne naravne dediščine je bil Boč z okolico najprej v domačem in nato tudi v evropskem merilu prepoznan kot naravovarstveno območje, ki ga je treba ohranjati. Pogorje Boča so zato zavarovali kot krajinski park. Ob vstopu v Evropsko skupnost pa se je njegova naravovarstvena vrednost potrdila še v evropskem merilu, saj je velika večina območja del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

Krajinski park Boč v nederjih skriva številne naravne in kulturne znamenitosti, ki so pogojene z naravnimi danostmi in pestro zgodovino ljudi, ki so v preteklosti sooblikovali podobo gore.« (Povzeto z informacijske table v bližini planinskega doma)

»Boč, imenovan tudi Štajerski Triglav, je tudi eno izmed najstarejših znanih nahajališč redke in zaščitene velikonočnice (Pulsatilla grandis) v Sloveniji. Velikonočnico na Boču je leta 1928 opazil amaterski botanik nemškega rodu, rojen na slovenskem (Hans Shaeftlein), nahajališče pa je podrobno opisal slovenski botanik, prof. dr. Viktor Petkovšek leta 1952. Nekdanje večje območje razširjenosti velikonočnice v okolici planinskega doma na Boču je danes skrčeno na vsega 1.200 m2. Ključni dejavnik za rast velikonočnice je polsuh travnik na apnenčasti podlagi s tanko plastjo prsti z manj hranili. Z namenom dolgoročne ohranitve nahajališča je takratna Občina Šmarje pri Jelšah (danes v pristojnosti Občine Rogaška Slatina) leta 1990 na pobudo naravovarstvene stroke zavarovala rastišče kot naravni spomenik. Za ohranitev ostanka življenjskega prostora velikonočnice na Boču so v veliki meri deležni planinci in ljubitelji gorskega cvetja.

Velikonočnica je rastlina stepskih suhih travišč v južni in vzhodni Evropi. Zgodaj spomladi že lahko opazimo njene vijolične cvetove, ki se razvijejo, še preden rastlina dobi liste. Njen cvet je zvonast in pokončen, kar je posebnost v družini kosmatincev, ki imajo praviloma povešene cvetove. Cvet sestavlja šest svetlo vijoličastih, na zunanji strani svilnato dlakavih listov. V notranjosti cveta so številni živo rumeni prašniki in pestiči z dolgimi vratovi. Cvetove oprašujejo divje čebele in čmrlji. Steblo je okroglo in dlakavo, ki v času zorenja plodov zraste tudi do 60 cm visoko. Plodovi velikonočnice, ki dozore poleti, so močno dlakavi, da jih veter lažje raznaša. Rastlina že takrat začne tvoriti cvetni brst in do konca poletja se cvetni listi oblikujejo v močan popek, pred zimo zavarovan z gostim dlakavim ovojem. Zaradi tako pripravljenega cveta velikonočnica vzcveti že zgodaj spomladi, na Boču med marcem in majem. (Povzeto s spletnega naslova: https://www.prlekija-on.net/lokalno/17594/na-pobocju-boca-zacvetele-velikonocnice.html - Na pobočju Boča zacvetele velikonočnice.)

Tokrat se je improvizacija obrestovala. Imeli smo lep planinski izlet na sončen Boč. Nekateri na udeleženci na Boču niso bili že leta, maloštevilni med nami pa so bili celo prvič. Tako bo tokratni izlet ostal, vsaj večini, v lepem spominu.

Škoda, da je bil odziv na razpisan izlet tako malo številčen. Včasih se pač zgodi tudi kakšen pozitiven preobrat tik pred zdajci in načrtovani ter razpisani, na videz dolgočasen izlet se izteče tako drugače. Nikoli ne veš. In tokrat se je zgodilo, da se nam je sonce nasmehnilo i nasmihalo vse do konca izleta.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

 

Fotografije: Danilo Cej