Vodniški odsek - Galerija

10. MEMORIALNI POHOD BORISA BOGEVIĆA, Veli Brgud, Hrvaška
Hrvaško planinsko društvo Pošte in Telekoma Ućka Rijeka je 12. junija 2010 izvedlo jubilejni 10. Spominski pohod Borisa Bogevića. Vabilu prijateljskega društva iz Reke se je odzvala skupina osmih pohodnikov iz našega društva, ki je prehodila »Stezo Boris Bogević: Veli Brgud - Zvoneče - Lome - Jelenjak - Veli Brgud«.

Kdo je bil Boris Bogević? Kot ustanovni član planinskega društva Ućka Rijeka, je imel 43 let planinskega staža, 26 let je bil tudi predsednik in na koncu častni predsednik PD HPT Ućka Rijeka. 30 let je vodil društvene planinske izlete, bil je pisec številnih člankov s področja planinstva... Kot velikemu ljubitelju narave je njegovo matično društvo leta 2000 v spomin in zahvalo po njem imenovala pot, po kateri je najraje hodil in vodil planince. Istega leta je bil izveden prvi pohod, ki so se ga udeležili tudi planinci in planinke našega društva.

Tako je bilo tudi v tem jubilejnem letu, ko se je skupina pohodnikov iz Ljubljane po avtocesti mimo Postojne, Ilirske Bistrice ter prek mejnega prehoda Jelšane odpravila v Veli Brgud. V restavraciji Žan so nas prisrčno pozdravili naši planinski prijatelji, veseli, da smo se udeležili vseh dosedanjih pohodov, razen leta 2009. Pokrovitelj 10. memoriala Borisa Bogevića je bila Občina Matulji.

Pohodniki smo pričeli s hojo ob deveti uri, po prihodu v Lome smo pri spominski plošči Borisa Bogevića položili venec in prižgali svečko. Predsednik PD HPT Učka Reka Ilija Blatančić  je spregovoril o delu in življenju Borisa Bogevića, v imenu naše delegacije pa je nekaj besed povedal Stanko Jaki in sicer o prijateljskem sodelovanju s slovenskimi planinci, zlasti pa z našim planinskim društvom. Po krajšem počitku smo pot nadaljevali proti Jelenjaku in se po skoraj šestih urah hoje vrnili v Veli Brgud. V restavraciji Žan so nam naši planinski prijatelji iz Reke pripravili planinsko kosilo, potem pa je sledil družabni del. Skupaj smo obujali spomine na čase, ko sta bili mesti Reka in Ljubljana pobrateni in smo s posebnimi vlaki potovali na Reko in obratno. Čeprav so tisti časi sedaj zgodovina, so bili lepi. Čas je hitro bežal. Poslovili smo se od naših gostoljubnih gostiteljev in obljubili, da se naslednje leto vidimo na 11. spominskem pohodu.

Vračali smo se po isti poti, v Ljubljani pa zadovoljno odhiteli vsak na svoj dom, dobre volje, ker je bil za nami lep in sončen dan, ki smo ga preživeli v prijetni družbi planinskih prijateljev iz Reke.

Foto: Irena Mlakar            

Tekst: Stanko Jaki