PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Po okolici Domžal

Domžalsko zaledje – Brdo - Dobovlje – Gorjuša (krožna pot)

(26. februar 2022)

 

Covid-19 preventivni ukrepi so vsakega od nas, ene bolj druge manj, prisili v neke vrste osame in samo izolacije. Odtujili smo se in to smo planinci, ki smo se pred časom »Covida« redno udeleževali društvenih izletov, še bolj čutili. Zato je bil tokratni izlet še toliko bolj dobrodošel. Po dolgem času smo se srečali s starimi prijatelji, katerih družbo smo že zelo pogrešali.

 

Vse skupaj je bilo še toliko lepše, ker je bil izlet tematsko posvečen predpustnim aktivnostim. Žal, tokrat tradicionalne maškarade in ocenjevanja mask nismo imeli. V času razpisa izleta so bili v veljavi stroge omejitve in pravilo o sedeči postrežbi. Tako smo se odločili le za pohod.

 

Večer pred akcijo je bil značilno zimski. V Ljubljani je sneg pobelil strehe hiš. Avtomobili na prostem so bili okovani v led in so kazali podobo kot, da smo v kakšnem običajnem zimskem jutru. Težka in gosta megla je pritiskala in le največji optimisti so pričakovali sončen dan. Deset kilometrov stran je bilo videti povsem drugače. V Domžalah, kot da je nekdo odgrnil zaveso. Sonce je čedalje bolj dobivalo na moči. In, ko smo se malo po deveti uri podali proti Velikemu vrhu (419 m) je že kazalo, da bomo imeli lep, prelep sončen dan. Postanek za topel požirek čaja ali kaj drugega za zdravje in smo že nadaljevali pot proti Cerkvi sv. Kunigunde. Pot nas je vodila pod cerkvijo, katere stolp se je desno od nas odločno dvigal v nebo.

 

Po slabih 40 minutah hoje smo že bili pri konjeniškem centru v Brdu pri Ihanu. Center je lepo urejen. Še posebej izstopata dve starejši obnovljeni stavbi, katerih rezbarije na vratih in polknih iz polnega lesa, še posebej pritegnejo poglede. Od tam se je v smeri proti JZ odprl krasen pogled proti Ljubljani. V daljavi je med drugim, zaradi temnih stekel, iz množice stavb izstopala Kristalna palača in tudi ljubljanski grad. Pogled je dalje segel vse do Škofjeloškega hribovja. Slabe četrt ure hoje nas je pripeljal do križišča, od koder se je hkrati odpiral pogled na Kamniškosavinjske Alpe in tudi na Škofjeloško hribovje. Malo dlje smo se ponovno ustavili, da bi znova slikali Rašico, Šmarno goro in Grmado. Daleč tam zadaj se je videl tudi zasneženi vrh Blegoša. Nato smo pri cerkvi sv. Miklavža imeli daljši postanek za malico.

 

Nadaljevali smo skozi gozd dreves z golimi krošnjami. Še dobro, saj smo tako imeli razglede, za katere bi nas listje zagotovo prikrajšalo Kmalu smo iz daljave zaslišali pesem. Partizansko pesem. Prispeli smo do spomenika padlim borcem Kamniško-zasavskega odreda na Oklem nad Ihanom. Tam je potekala spominska slovesnost ob tragičnem dogodku, ki se je zaradi izdaje domačih izdajalcev pripetil 24. februarja 1944. Takrat so krogle okupatorja in njihovih pomagačev pokosile dvainsedemdeset zavednih fantov in mož. »Prav na tem mestu so umrle zgodbe, sanje in hrepenenja mladih slovenskih fantov in mož« je bil eden od zapisov v preteklosti, ko je v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB občine Domžale in Krajevne organizacije ZB Ihan, potekala podobna spominska slovesnost. Le da je tokratna potekala v senci Ruskega vojaškega posredovanje v Ukrajini.

 

Pot smo nadaljevali po urejenih poteh Parka revolucionarnih tradicij občine Domžale. Kratek postanek pri še enem spomeniku in sprehod skozi blaten gozd. Peš poti so z vleko lesa iz gozda spremenil v eno samo blatno strugo, ki smo se ji poskusili izogniti za vsako ceno. Malo skozi drn in strn ter še spust proti Jamarskemu domu. In to je bilo to za danes.

 

Ričet je bil odličen in v velikih porcijah. Nihče ni ostal lačen. Nato še kava in času primerni tradicionalni krofi. Super smo se imeli. Dan, ki se je začel klavrno in se po našem izletu znova obračal v zimsko sivino, je bil v času našega izleta sončen in tak, kot bi si ga lahko le želeli. Ob koncu zapisa še posebna zahvala Danijelu in Metki Cej, ki sta predlagala in nato nas tudi vodila po današnji poti. In tudi dogovorila se za prijetno pogostitev z lastnikom Jamar. doma.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej