PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Struška

ZIMSKI POHOD NA STRUŠKO (1944m) – 10.03.2022

 

Ta pohod z Gregorjem kot vodnikom je že od začetka doživljal spremembe. Izvedli naj bi ga v nedeljo, pa se je izkazalo, da bo ta oblačna in vetrovna. Počakali smo na četrtek, ko je bilo nebo kot umito in ozračje umirjeno. Z Gregorjem se nas je nabralo devet, ravno za dva osebna avtomobila, s katerima smo se zapeljali mimo Javorniškega rovta do Križevca, izhodišča na 1.224 m. Cesta pred njim je bila še kar lepo poledenela, zato smo mislili, da bomo potrebovali že kar na začetku derezice. Pa ni bilo potrebno.

 

Zakorakali smo po čvrsti snežni odeji do Pustega rovta, ga prečili in nadaljevali po cesti proti Golici. Pod Ptičjim vrhom smo se odcepili proti sedlu Kočna, ker pa nismo poznali razmer na poti pod grebenom Struške, smo zavili kar desno na cesto, ki se lepo zložno vije navzgor Med uživanjem v lepem sončnem vremenu in ob družabnih razgovorih smo brez težav prispeli do Belske planine – Svečice (1.682 m). Privoščili smo si nekaj počitka, nataknili derezice in jo mahnili po prvi grapi navzgor po celcu, ki se je le tu in tam malo prediral. Po poti do Velikega vrha (1.944 m) smo malo bolj sopihali, saj se teren kar lepo pokonci postavi. Na vrhu pa, ki je bil deloma spihan, so se nam odprli čudoviti razgledi na vse strani, na severu v Dravsko dolino, potem pa vse od Pece na vzhodu do Kepe na zahodu, pogledi na Golico in Triglav so nas pa itak spremljali vso pot.

 

Po malici smo se v dogovoru z Gregorjem odločili, da planiranega spusta do Trilobita ne realiziramo, saj pot ni bila shojena in bi lahko zašli v nepredvidene razmere. Tako smo jo mahnili nazaj kar po že prehojeni poti, občudovali naravo in se veselili lepo preživetega dneva. Na Pristavi smo si privoščili še kavico in štruklje, potem pa odbrzeli proti domu.

 

Tekst:Marjan Ogrin

Foto: Danilo Cej