PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ODPRT

Fridrihštajn, Koča pri Jelenovem studencu in Jama treh bratov - Poštarska jamska pot, 23. maj 2010

Fridrihštajn, Koča pri Jelenovem studencu in Jama treh bratov - Poštarska jamska pot

Nedelja, 23. maj 2010.
Tokrat nas je Poštarska jamska pot peljala na Kočevsko, na goro Stojno, kjer se na 900 m odpira vhod v Jamo treh bratov, 6. kontrolno točko Poštarske jamske poti. Na ljubljanski avtobusni postaji se nas je zbralo 10 planincev-jamarjev, ki smo se z rednim avtobusom odpeljali v Kočevje. Če ne bi bilo nas in manjše skupine japonskih turistov, ki so se peljali do Ribnice, bi bila na avtobusu le peščica potnikov. Žalostno, a resnično. Vožnja do Kočevja je trajala dobro uro, ki smo jo izkoristili za klepet ter opazovanje tega dela dolenjske pokrajine in krajev, ki so bežali mimo.

V Kočevju so se nam pridružili še trije planinci. Po krajšem jutranjem prebujanju s kavico smo jo po Grajski poti »mahnili« v hrib. Pol drugo uro hoje smo potrebovali do Fridrihštajna. To so razvaline našega najvišje postavljenega gradu, ki je bil v 15. stoletju prizorišče velike slovenske fevdalne zgodbe. Zgodba se je začela davnega leta 1420, ko je Friderik Celjski nasledil Kočevsko. V letih 1422-1425 je na mogočni podolgovati skalnati kopi na gori Stojna, dal sezidati grad in ga poimenoval po sebi. Grad je bil dostopen samo pri glavnih grajskih vratih, ostale tri strani pa so varovale visoke prepadne stene. Utrdbo je napolnil z uživaškim razkošjem. Sobane so bile polne dragocenih preprog, kristalne posode, umetelnega orožja in orodja iz srebra in zlata. Upal je, da bo v njem varen pred Turki in pred gospodovalnim očetom Hermanom. Po zapisu nekega meniha, naj bi Friderik svojo prvo ženo umoril in se nato skrivaj poročil z obubožano plemkinjo Veroniko z Desenic. Ljubezen na gradu ni trajala dolgo. Herman Celjski je poroki že iz političnih razlogov nasprotoval. Z zvijačno pomočjo svojega zeta, ogrskega kralja, je sina ujel in zaprl na celjski grad, Veroniko pa je dal usmrtiti. Pod grad je pripeljal sode smodnika in sesul sinovo ljubezensko gnezdece. Kaj pa Veronika? Postala je legenda, saj se kar nekaj krajev na Štajerskem omenja kot možni kraj, kjer naj bi končala svoje kratko življenje. Po Veronikini smrti se je Friderik spravil z očetom in že dve leti kasneje ponovno postavil grad in v njem razkošno in razuzdano živel. Danes kočevska občina prizadevno obnavlja ostanke gradu, ki je postal zelo priljubljena izletniška točka, obeta pa se razviti tudi v prizorišče različnih prireditev po srednjeveških vzorcih. Na odprto grajsko ploščad se lahko pride ob obnovljenih zidovih po strmih lesenih stopnicah ali pa po zelo zahtevni zavarovani plezalni poti. Ta se začne v vznožju zahodne stene in se po deloma previsni steni, s pomočjo klinov in pletenic povzpne do dvorišča ruševin gradu. Nameščenih je 30 klinov in 45 m pletenic. Za pot pa porabimo le dobrih 5 minut.

Vrnili smo se na cesto in nato odšli h Koči pri Jelenovem studencu. Odtisnili smo žige ter se okrepčali s toplo malico in hladno pijačo. Med tem je zunaj spomladanska ploha malo ohladila ozračje. Pri izviru Jelenovega studenca smo si napolnili plastenke z odlično vodo.

Za pot v dolino smo izbrali Kalanovo pot, ki je sicer bolj strma, a krajša. Od dežja razmočena pot je bila mestoma blatna, kamenje pa spolzko in je od pohodnikov zahtevala veliko mero previdnosti.

Prijetno utrujeni, vsak s svojimi mislimi na preživeti dan, smo se usedli na avtobus proti Ljubljani. Tokrat je bil skoraj polno zaseden. Dijaki so se vračali v internat.

Zapisala Darja Radešček

Fotografiral Aleksander Oblak