Planinsko društvo - Galerija

ARHEOLOŠKA POT CVINGER IN GAČE V avtobusu je zopet živahno. Dolgoletni planinski prijatelji obujamo spomine na pretekle ture in delamo načrte za naprej. Tu pa tam zamre pogovor, saj pogled na razgibano dolenjsko pokrajino, odeto v tisoče odtenkov zelene, prevzame vsakega izmed nas. V Žužemberku in Soteski se odpre pogled na temnozeleno Krko z njenimi brzicami in slapovi. In že pijemo kavico v Dolenjskih Toplicah. Kmalu se nam pridružijo še planinski prijatelji iz Zagreba. Vodička Darja nas popelje po arheološki poti Cvinger. Hodimo pretežno po smrekovem gozdu. Skozi veje kuka sonce, ki umetelno riše sence na razgibano gozdno površino. Med potjo do gradišča in obzidja, ki priča o življenju v železni dobi, se ustavljamo ob gomilnih grobiščih, talilniškem območju, v naselju in nazadnje še ob cvingrški jami. Nekje na poti ugotovimo, da izvira ime Cvinger iz nemške besede »zwischen«, torej vmes. Naselje je bilo utrjeno z 720 m dolgim nasipom in obzidjem, zgrajenim iz dvojne lesene stene in zapolnjenim z zemljo. Iz Črmošnjic se zapeljemo na spodnjo postajo smučišča Gače. Razdelimo se v dve skupini. Ena ostane ob vznožju smučišča, druga pa odide še na vrh Gač. Vzpenjamo se po ozki stezici v gosjem redu. Urica kar hitro mine in že smo pod vrhom, kjer so pred mnogimi leti prebivali Kočevarji v najvišje ležeči vasi na Kočevskem. Zdaj so tam le razvaline in spomenik, ki priča o njihovem bivanju tukaj. Zadnji del poti je najbolj strm in naporen, še posebej ker nas preganjajo dežne kaplje in grmenje. Še posnetek in brž nazaj v gostišče, kjer nas čakajo ostali. Pa seveda topla malica in prijeten klepet ob vrčku domačega piva. Zagrebški prijatelji so vesela družbica. Tako se od nas tudi poslovijo – s pesmijo. Ustavimo se v Soteski, kjer nas zopet prisrčno pozdravi vodička Darja in nas spremlja na dodatnem ogledu, ki so ga organizirali naša planinska vodnika Martina in Janko ter predsednica društva, Zdenka Gorenc. V Soteski stojijo ruševine gradu, ki je po Valvazorjevem mnenju eden »najlepših gradov na Kranjskem«. Krasile so ga poslikave mojstra Almanacha. Zadnji lastniki so bili grofi Auerspergi (od l. 1733 do 2.svet vojne). Jeseni leta 1943 so partizani grad zažgali, domačini pa so ga po vojni uporabljali kot kamnolom. Konec 17. stol. so ob gradu uredili tudi baročni park, katerega pomemben del je bil na deteljičasti tlorisni zasnovi pozidan vrtni paviljon, poznan kot Hudičev turn. Po vojni je služil tudi kot stanovanje, zato so freske poškodovane, a jih obnavljajo. Odlikuje ga zelo dobra akustika, kar nam s svojim čudovitim petjem dokaže ga. Darja. Enkratno doživetje! Na tem območju prav tako domuje oddelek muzeja v Bistri z veliko in zanimivo zbirko starih vozil, koles in kočij … Med vožnjo proti Ljubljani se vsi potopimo v tišino misli in podoživljamo čudovit dan. Avtorica opisa doživetja: Zdenka Kokalj