Vodniški odsek - Galerija

OB NADIŽI – sobota, 16.07.2022

Tokrat smo se z društvom namenili v Breginjski kot, najbolj zahoden in najbolj odmaknjen predel Slovenije. Breginjski kot je zlagoma vzpenjajoča se dolina, ki se od Starega sela vije med razpotegnjenim Stolom (1.673m) na severu in plečato gmoto Matajurja (1.641m) in Mije (1.237m) na jugu. Tu je že čutiti rahel mediteranski podnebni vpliv, ki pa hitro prehaja v predalpskega.

Pri odhodu smo imeli nekaj zamude zaradi prevoza. Nabralo se nas je za poln avtobus, ki pa bi imel zaradi velikosti problem pri vožnji čez Vršič. Počakali smo, da so nam dostavili dva manjša avtobusa, se razdelili v dve skupini in se mimo Nove Gorice zapeljali po dolini Soče do Kobarida. Pridružil se nam je lokalni vodnik Joško Kodrmac, popili smo jutranje kavice in se odpeljali do parkirišča v bližini vasi Kred.

Breginjski kot smo z društvom že obiskali leta 2013, takrat smo prehodili Kobariško Blato, od vasi Kred navzdol do Kobarida. Tokrat smo šli v drugo smer, proti zahodu, proti Breginju, do vasi Podbela.

Nekaj naših fizično manj zmogljivih članov se je odločilo za krajšo pot po okolici, drugi smo se podali na pohod ob Nadiži, ob kateri smo že opazili prve kopalce. Pri brvi v Nadiških koritih nas je pričakala Joškova žena, ki nam je nekoliko razširila obzorja o teh krajih.

Nadiža je turkiznomodra reka hudourniškega značaja, izvira pod dolgim grebenom Stola kot Črni in Beli potok. Ob vznožju Matajurja zavije proti jugu v Italijo. Na svoji poti ustvarja številna prodišča, tolmune in korita. Je ena najčistejših in najtoplejših alpskih rek. Po ljudskem izročilu naj bi imela zdravilno moč, zdravila naj bi rane, kožne bolezni in blažila bolečine.

Po viseči brvi smo se zlagoma odgugali na drugo stran Nadiže in zavili na levo proti bližnji vzpetini. Ko gremo mimo jase, vidimo več kamnitih balvanov. Po legendi naj bi tod okoli živeli silno veliki ljudje Gejdi (Ajdi). O njihovi velikosti nemo pričata ogromni skali, imenovani »miza« in »stolica«. Gejdi naj bi po ljudskem izročilu tam sedeli in jedli, s skale pa naj bi si tudi umivali noge v Nadiži. Bili so tako veliki, da so lahko z enim korakom stopili s Stola na Mijo in z nje na Matajur. Pregnal jih je sv. Hilarij, čigar cerkvica stoji na griču v bližini.

Pod mogočnim skalnim previsom, kjer kraljujejo italijanski plezalci, nadaljujemo pot na ta skalnat grič, na katerem je nekoč stala rimska utrdba. Ob poti je izvir, za katerega ustno izročilo pravi, da je ta voda dobra za oči. V prejšnjih časih so si jih s to vodo hodili umivat celo iz sosednje Benečije. Tudi sedaj so rezultati zdravilnih učinkov pri tistih, ki so jo preizkusili, zelo spodbudni.

Na razgledni vzpetini prvotno bila utrjena prazgodovinska naselbina – gradišče. Zdaj tu stoji cerkev sv. Hilarija (Volarja ali Jelarja) in Tacijana. Služila je kot pribežališče pred napadi Turkov. Kot zanimivost smo izvedeli, da so si neke zime, ko je bilo vse poledenelo, ljudje na čevlje pritrdili krpe iz blaga, da jim ni drselo, Turki tega niso imeli in bili zato premagani.

Tod mimo je bila med prvo svetovno vojno ob Nadiži speljana ozkotirna železnica od Čedada skozi Robič do vasi Sužid. Italijanom je služila za oskrbo soške fronte. Po koncu prve svetovne vojne je bila podaljšana do Kobarida, vendar je bila leta 1932 zaradi prevelikih stroškov vzdrževanja demontirana in opuščena.

Po brvi se vrnemo na pot proti Podbeli. Srečujemo tabornike, malo pokramljamo z njimi. Našo pot sekajo številne kolesarske steze, srečujemo gorske kolesarje. Sem ter tja tudi kakšnega sprehajalca. Če zaslišimo kak živžav, stopimo skozi grmovje do reke, vidimo tolmune, v katerih uživajo kopalci. Vendar pa je pogled na reko na mestih, kjer ni tolmunov, dokaj žalosten. Pomanjkanje dežja pomeni tudi pomanjkanje vode, korito je napol suho, pretok majhen.

Ko naberemo kar nekaj kilometrov pod nogami, že rahlo naveličani sonca, prispemo do kampa Nadiža. Tu se prav prileže osvežitev, nekateri so si jo privoščili v senčki s pivom, drugi s skokom v vodo, nekateri najbolj urni pa kar oboje.

Če bi čas dopuščal, bi si ogledali še kamniti most čez Nadižo nekaj kilometrov naprej, napačno ga imenujejo Napoleonov most, ki se v resnici nahaja v Kobaridu, ta tu je Rimski most. Tako pa smo se naložili v avtobusa in se skozi štiri kilometre dolg lipov drevored, ki velja za enega najdaljših v Sloveniji, odpeljali do Kobarida in naprej do Vršiča.

Prepešačili smo še vzpon do Poštarskega doma, domače koče, kjer smo bili postreženi z odličnim ričetom s klobaso, pa palačinko za povrh. Velika pohvala kuharju in ostalemu osebju. Polnih želodčkov smo se spustili po stari vršiški cesti do Erjavčeve koče, potem pa z avtobusi odvižali proti domu.

Zapisal in poslikal: Marjan Ogrin