Vodniški odsek - Galerija

ČAVEN - KUCELJ

1.10.2022

Z avtobusom smo se zapeljali v Vipavsko dolino do izvira reke Hubelj z velikim upanjem, da dan ne bo deževen.

Reka Hubelj pri svojem izviru vre na dan iz številnih lukenj kraškega podzemlja. Čas velikega deževja je pravi trenutek za ogled, saj je ta izvir še posebej zanimiv ob visoki vodi, ki pada iz višje ležečih bruhalnikov v mogočnih slapovih. Vode iz podzemlja privrejo skozi tri jame: Pajkova mreža, Velika Hubeljska kuhinja in Vzhodna Hubeljska jama. Izvir Hublja je eden glavnih kraških izvirov v Vipavski dolini, pomemben tudi zaradi svoje neoporečnosti in čistosti, saj sodi med najbolj pitne vode v dolini. Po »fotoshootingu« smo se odpeljali do izhodišča našega pohoda, Predmejo.

Pot smo nadaljevali do Predmeje, kjer smo pričeli svoj zmerno strm vzpon do Bavčarjeve koče na Čavnu. Vso pot nas je spremljala megla v pasovih, vlaga in raznovrstne gobice, od mušnic, golobic, kostanjevcev ipd. V približno eni uri smo bili pri koči in dopoldanska malica s pijačo je bila nujno potrebna, kar je ugotovil tudi pes oskrbnika koče.

Po okrepčilu smo pot nadaljevali na Kucelj, ki v višino meri 1237 m in senahaja na južnem robu Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Vrh je neporaščen in nudi razglede na Vipavsko dolino in Kras, Trnovski gozd in Nanos, seveda v primeru, da dan ni meglen. Sreče z razgledom danes ni bilo, ker sta megla in vlaga vztrajali ves čas naše poti. Na vrhu Kuclja je križ z žigom in vpisno skrinjico. Po skupinskem slikanju smo se odpravili nazaj po isti poti do Bavčarjeve koče na Čavnu.

Ob povratku smo se ustavili v Hotedrščici v gostišču Turk, pojedli dobro malico in se odpeljali domov.

Zanimiva je ljudska pripoved o tem kako je Hubelj dobil ime (http://www.educa.fmf.uni-lj.si/)

»V dolini ni bilo vode, ljudje so trpeli veliko pomanjkanje.
Velikanu, ki je ležal na skalah Gore so se zasmilili, zato jim je hotel pomagati, a ni vedel kako. Prikazale so se dobre vile in mu rekle:"Velikan! Imaš dobro srce, ker hočeš pomagati ubogim ljudem. Pod skalami je zakopan izvir, le izkopati ga moraš. Pa vso srečo, velikan!" so še vzkliknile in izginile. Velikan je začel kopati in valiti skale. Od napora je ječal: "Hu, hu, hu,..." Zaradi hrupa je privabil radovedne palčke, ki so ga začeli spodbujati z: "belj, belj,..." (v narečju; pomeni pa bolj). Vse skupaj pa se je slišalo kot HU-BELJ! Ko je velikan odvalil mogočno skalo, je iz stene bruhnila hladna in deroča reka Hubelj.«

TEKST:Ivica Vidmar

FOTO:Danilo Cej