Vodniški odsek - Galerija
Vrh nad Škrbino
Vrh nad Škrbino (2054 m) – četrtek 13.10.2022
Družba osmih planincev jo pod taktirko vodnika Gregorja okoli devete ure iz planine Kuk mahne v smeri Škrbine. Dan obeta: družba prava, sonce, lepote jesenske narave – kaj bi planinec hotel več? Morebiti joto ali pa sirove štruklje na planini Razor? Nič ne bo, koča je namreč zaprta. Okrepčila iz lastnih rezerv privrejo na plano in družba potešena, odžejana, nadaljuje pot v smeri Škrbine.
Sonce nas greje, greje in vseh 7 planincev z rahlo zavistjo pogleduje proti Jožetu oz njegovim razgaljenim nogam. Jože je namreč edini pogumno oblekel kratke hlače. 'Čakaj, čakaj Joško ti, ko pridemo na vrh. Tam te burja prepiha in boš ti nam fouš za dolga oblačila' si mislimo in hodimo med ruševjem, čudovitimi jerebikami..
Sonce pripeka, brezvetrje … uf, je vroče. Počasi a vztrajno hodimo proti Škrbini; obhodimo mogočne skalne gmote, prečimo melišče in pridemo do sedla Škrbina, kjer si nadenemo varovalne pasove in čelade, ter nadaljujemo v smer Vrha nad Škrbino. Vstopimo v zavarovani del poti, kjer vsak na svoj način uživa pristen stik z skalo. Pot je lepo zavarovana, jeklenice si sledijo, 2 skobi .. 1, 2, 3 .. in je konec zavarovanega dela. Osem zadovoljnih planincev stopi na 2054 m nadmorske višine Vrha nad Škrbino. Sonce še greje, burje ni (bravo Joško ), rahel vetrič in maximalen užitek nad razgledi.
Kljub našem počitku ura ne počiva. Zadovoljni in okrepljeni planinci sestopimo direktno do planine Razor in od tu do avtomobilov na planini Kuk. Pri sestopanju nekje med planino Razor in planino Kuk se družba planincev-fantov odloči osvojiti znanje 'selfie z glasbeno noto'. Delo 'selfanje&vriskanje' zahtevata čas in maximalno pozornost. Tako so planinke že debel čas na cilju pri avtih, ko se jim fantje le pridružijo. Rahlo zmedeni povedo, da je voznik Marjan nekje po poti izgubil/založil pohodne palice. Marjan razloži, da se bo po palice zapeljal z avtom (v pomoč mu vskoči še njegov dolgoletni prijatelj Danilo), saj se mu dozdeva 'kje bi palice lahko pozabil'. In se odpravita nazaj oz. naprej skratka proti planini Razor, preostala družba pa počaka. Ker je na poti Gusti našla jurčka (ja, letošnje gobje leto pa res nima geografskih omejitev), se ne-bodi-ga-len-Jože ponovno poda v hrib in glej ga zlomka … jurčki se mu kar nastavljajo .
Ne traja dolgo, ko Marjan in Danilo pribrzita s palicami (Marjan prizna, da jih je pri selfanju založil - klinc gleda palce, glavno da je selfi kul ), pobereta sovoznike in skupaj za Gregorjevo škodo odpeljemo v dolino, kjer v alter-baru želežniške postaje Mosta na Soči zaključimo turo.
Tekst:Marina Bevk
Foto:Danilo Cej