PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija

Prednovoletno srečanje v jamarskem domu na Gorjuši pri Domžalah

PREDNOVOLETNO SREČANJE V JAMARSKEM DOMU NA GORJUŠI

 

26.11.2022

 

Srečanje smo pričeli s pohodom, saj je prav, da se dobro kosilo in dobra pijača »zasluži«. Zato smo se na megleno soboto z avtobusom odpeljali do Domžal in si privoščili jutranjo kavico. Vožnjo smo nadaljevali do Zaboršta pri Dolu, kjer je bilo izhodišče za naš vzpon na vrh Ajdovščine. Na tej točki smo se ločili, saj se je nekaj članov odločilo, da bodo svoj pohod opravili kar v okolici renesančnega gradu Krumperk, ki ponuja lepe sprehajalne poti. Sam grad; ki se vvirih omenja že leta 1338,stoji na luštnem hribčku na južni strani Doba. Svoje ime je dobil po prvem znanem lastniku Herculesu Kreutberger-ju.

 

Ostali člani smo svoj pohod na hrib Ajdovščina pričeli v Zaborštu. Sprva je bila pot malo bolj strma, meglena, vendar vseeno zanimiva, saj so kljub novembru ob poti še vztrajale gobice, zadnje letošnje cvetlice in še nekateri zlato obarvani listavci. Kaj kmalu se je pot položila in postala lahka pohodna pot. Vodila nas je mimo obeležij NOB, del poti pa tudi po Poti revolucionarnih tradicij. Do vrha Ajdovščine, ki meri v višino borih 465 m smo prispeli v slabih štiridesetih minutah. Pot, do z gozdom poraščenega vrha, je vseskozi potekala v mešanem gozdu, obdanemu z meglo, ki pa v dobri družbi ni predstavljala nikakršne ovire.

 

Na vrhu Ajdovščine se nahaja vpisna knjiga in žig v simpatičnem zabojčku, ki predstavlja mini Aljažev stolp. Privoščili smo si malico, se malce odpočili in nadaljevali pot do jamarskega doma na Gorjuši. Sam spust do doma je zahteval nekoliko več časa, kot vzpon na Ajdovščino, vendar je tudi ta ura in pol ob dobrem klepetu in opazovanju narave, hitro minila.

 

Jamarski dom na Gorjuši pri Domžalah se nahaja sredi narave, čisto blizu gradu Krumperk. Dom je zgradilo Društvo za raziskovanje jam Simon Robič* Domžale. Pri domu smo se sešli z našimi pohodniki okoli gradu Krumperk. V jamarskem domu pa nas je sprejelo prijazno osebje doma, nam z metlo očistilo čevlje in nas po aperitivu prijazno povabilo v notranjost gostišča na kosilo.

 

Po prijetnem druženju ob zelo dobrem kosilu in še boljši sladici smo se »vkrcali« na avtobus, ki nas je v dobre pol ure pripeljal v Ljubljano.

 

https://www.drustvozrj-domzale.si/simon.html

* »Simon Robič se je rodil 11. februarja 1824 v Kranjski Gori. Simon se je že v gimnazijskih letih navdušil nad naravoslovjem, zlasti nad botaniko. Kljub interesu za naravo je najprej dokončal študij filozofije, nato vstopil v bogoslovje in bil 1850 posvečen v duhovnika. V letih od 1856 do 1859 je bil kaplan v Dobu, kasneje pa župnik na Šenturški gori. Kot navdušenemu naravoslovcu so mu pozornost vzbudile tudi podzemske jame v okolici Doba. V teh jamah je našel posebno vrsto slepih hroščev, ki so jih strokovnjaki poimenovali po njem. Robič se je izkazal kot strasten zbiralec in popisovalec posameznih rastlinskih vrst. Z gobami, ki jih je nabiral po Kamniških planinah in na Šenturški gori, je obogatil in dopolnil do tedaj najpopolnejšo zbirko kranjskih gliv naravoslovca Vossa. Med njegovimi gobami je 10 takih, ki jih je Robič sploh prvi zasledil in popisal. Zbiral je sladkovodne in morske alge, po delu Gorenjske in Notranjskem je nabiral mahove in med drugim v dolini Kokre našel v nižini dve vrsti mahu, ki običajno rasteta samo v višjih legah. Simon Robič je bil velik narodnjak. Med drugim se je zavzemal za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Svojo zapuščino je namenil slovenski javnosti. Del svojih zbirk je podaril takratnim šolskim oblastem in te naj bi jih uporabljale pri pouku naravoslovja v šolah po Kranjskem, del pa je prodal. Sredstva je namenil različnim dijaškim ustanovam, ki so podpirale nadarjene dijake. Na obletnico Robičeve smrti domžalski jamarji že več kot deset let zapored pripravljajo na Šenturški gori spominsko slovesnost. Na Jamarskem domu je na ogled del zbirke, ki je obsegala: 5615 hroščev, 10751 mehkužcev, ki obsega 2750 vrst in je v lasti Narodnega muzeja v Ljubljani. Po njem se imenuje 10 polžev. V njegovi zbirki je bilo mogoče najti tudi 1935 fosilov, 1500 mahov in gliv. Njegovo gradivo v mnogih primerih predstavlja osnovo zbirk današnjega Slovenskega prirodoslovnega muzeja v Ljubljani,«

 

Tekst:Ivica Vidmar

Foto:Danilo Cej

Jože Gradišar