Vodniški odsek - Galerija

Albanija, Črna Gora, Kosovo, pa še malo Srbije, vse to v 12 dneh. Albanija - dežela orlov, dežela mercedesov in dežela smeti. Staro in novo - vse obenem. Dežela starega in novega, gostoljubna dežela. Še vedno polna ostankov iz  tistih časov, časov Envera H. Majhni zanikrni bunkerji, sedaj samo še za vzorec, pa vendar povsod, kot majhni krompirji. Prekrasna in neokrnjena narava, prijazni ljudje. Dolge vožnje po čisto navadnih cestah, za manj kot 300 km 5 ur in več. Ampak v hribih je odlično, tam gredo noge kar same.
En dvatisočak Arapi (2234 m) v megli in vetru, ampak po vrnitvi se pri domačinih z jagodami in gostoljubjem počutimo domače. In ko se vračamo z doline Thethi, postanemo občinstvo ob gorski cesti. Prihaja osebno albanski predsednik države in dober del evropskih funkcionarjev - ja res, prav tja, kjer smo mi. Še sreča, da imamo s seboj Tatjano, življenje je takoj hitrejše. In potem dolga vožnja, mercedesi so zakon, cestnih zakonov pa ni. Ampak ob cesti iz Tirane je City park skupaj z Mercatorjem. Kako domače je videti.
Morje kot morje, čisto bolj ali manj. Odkrili smo plažo namesto soteske, tam ni bilo nikogar razen nas. In tudi običajne svinjarije ni bilo. Skenderbeg je tu legenda in ne samo konjak. Muzej, etno hiša in ogledi. Ampak ob tem smo obdelali že drugih dva tisoč metrov, sončno in lepo. Vroče....Qures (2018m) v narodnem parku Llogora. In potem gremo zopet v Tirano mimo Drača. Nedelja je, kolone so neskončne, prav tako kot pri nas vsi hite na morje. Vsi bi se hoteli kopati, mi pa na Dajti - z žičnico gor in dol, ampak malo smo pa tudi hodili, na sosednji hrib od Maje e Dajtit. In si z vrha ogledali mesto z milijonom prebivalcev.
In potem Peć na Kosovu in novo presenečenje, poleg prijateljev iz PD Peć Gjeravica nas pričakajo tudi slovenski vojaki in njihova poveljnica. In njihov kaplan, ki zapoje tisto Šifrerjevo "Za prijatelje si je treba čas uzet...".  Vsi smo malo ganjeni.
In za konec Plav, pa Gusinje, pa pogled na Karanfile. Planine kot se šika. Vrh Popadija (2057 m) - tretji dvatisočak in za nameček še sosednji - pravijo mu Talijanka (2056 m). Prelepo in tudi gozdnih jagod je polno. Nočemo nazaj, hočemo še malo uživati. In smo sedeli in strmeli. Ampak potem je treba domov, petnajst ur, pa smo spet v Ljubljani. 
Tu pa je še nekaj popotniških vtisov naše sopotnice Darje