Vodniški odsek - Galerija

RABELJSKA KRNIŠKA ŠPICA 2242 m – 11.10.2023

Pod okriljem vodnika PD PTT Grege Česnika se druščina 12-ih planincev hladno sredino jutro zbere na parkirišču Jerebica in počasi zagrize v smeri Rabeljsko Krniške špice. Druščina je starostno pestra, od starejših-izkušenejših hribolazcev do komaj-polnoletne mladine.

»Dan obeta« si mislim in se prepustim koraku, naravi, ritmu hoje po gozdni poti vzdolž biserno čistega potoka.

Ne traja dolgo, ko Gregor v ospredje pokliče mladca Matica in mu ponudi hojo v smislu 'noga na gas'. Vsem nam postane takoj jasno kaj to pomeni, ko izvemo, da je Matic gorski tekač, trailaš, maratonec … Maticu zažarijo oči nad ponudbo, pridruži se mu še mladec Gaj, Gregor pa zavoljo medgeneracijske povezanosti, zraven vključi še vsestranskega Jožeta. Da bo zasedba 'generacijsko' pravična, se trojici pridružim še jaz in kmalu jo pod Matičevo taktirko mahnemo naprej.

Hodimo, se pogovarjamo, hodimo, vmes se mesta v naši povorki tako zamenjajo, da imam ritem-taktirko v nogah celo jaz. Hodimo, se pogovarjamo, sledimo markaciji in pridemo do Koče/Rifugio Brunner. Po površnem ogledu tabel na koči ne najdemo table za Bivak Gorizia, zato jo mahnem v smeri markacij naravnost. Narobe!

Izkušeni Jože kaj kmalu zažene 'galamo', da se mu nadaljevanje v tej smeri ne zdi pravilna pot in zato se vrnemo nazaj h koči Brunner, kjer Matic na zadnjem delu koče le najde smerokaz za Bivak Gorizia.

Hodimo, se pogovarjamo, hodimo … in glej ga zlomka, spet se znajdeva v ospredju midva z Jožetom. Jože 'da nogo na gas' in kmalu za nama ostane mladina, še malček kasneje pa za Jožetom zaostanem tudi jaz. Hodim in po določenem času daleč na levem sedlu zagledam rdeči bivak. Jasno mi postane, da moja pot ne vodi proti sedlu. Hmmm... Kličem Jožeta, Jože se ne oglasi.

»Morebiti je Jože že na vrhu najine poti in obstaja kako prečenje do bivaka« si mislim.

Dileme o pravilnosti poti je kmalu konec, ko za sabo slišim Matica, ki je prilaufal po 'izgubljene ovce' beri: mene in Jožeta – Hvala Matic!!!

»Tale pot je narobna in moraš nazaj do poti 625 in potem desno proti bivaku. Jaz grem še po Jožeta…« zasopiha Matic in že ga ne vidim več.

Najino brezglavo bezljanje z Jožetom se dobro konča - Matic naju je prijazno priključil Gregorjevi skupini in skupaj smo počasi dosegli bivak Gorizia, kjer smo počinili in čakali, da se zbere vseh 12 pohodnikov.

Kljub vztrajnemu čakanju, postane jasno, da en pohodnik-Tatomir do bivaka ne bo prišel. Gregor sestopi do pohodnika, preveri situacijo (vse relativno Ok, le 'Tato ne more več') in ga z natančnimi navodili pusti, tako, da z planinko Marijo sestopita po isti poti do avtomobilov.

Ostalih 10 zagrize v breg šodra, kjer je bila potrebna popolna pozornost, da nismo drug-drugemu na glavo prožili kamenje. Dosežemo sedlo na katerem se bojno opremimo - nase navlečemo SVK, čelado na glavo ter vstopimo v lepo obnovljeno ferato 'Pot stoletnice'. Čudovito je; sonce, skala, jeklenica, skobe, družba 'ta prava'… kaj češ boljšiga?

Popolnost!

Počasi a vztrajno osvojimo Rabeljsko krniško špico -2242 mnv. Lepoto grebena užijemo na polno tudi z malico, raznoraznimi prigrizki, ki se ponujajo iz vseh strani – ne zmanjka ne slanega ne sladkega .

Okrepljeni, potešeni zakorakamo v drugi del ture t.i. pot nazaj. Skozi impresivne vojaške tunele prve svetovne vojne, po napornem sestopu po šodru mimo bivaka Gorizia nazaj do avtomobilov, kjer nas pričakata Marija in Tato.

Turo zadovoljni zaključimo z okrepitvijo v pizzeriji z zaključkom:

»Čudovita tura z čudovitimi ljudmi, kjer se starostna razlika najstarejši-najmlajši-cca-55 let izkaže za 'češnjico na tortici'«.

TEKST:Marina Bevk

FOTO;Danilo Cej