Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

TEMATSKA POT LOM JE MOJ DOM, 02.06.2024, 2. del

Lanskoletne oktobrske poplave na Tolminskem so nam odplaknile že planiran izlet po tematski poti Lom je moj dom. Tako smo v letošnji program dali ponovno enak plan, le da smo ga prenesli na spomladanski čas. Vendar tudi letošnji izlet ni potekal brez adrenalinskih dogodkov. Tokrat je bil krivec izbran prevoznik, ki je kljub naši zahtevi po manjšem avtobusu dal šoferju velik avtobus, da nas odpelje v hribovsko vasico Tolminski Lom, katera je dostopna le z manjšimi avtobusi. Jasno nedeljsko jutro nam je obetalo prijetno druženje, v nas pa se je porajal strah, da nam tudi tokrat ne bo uspelo izpeljati organiziranega izleta zaradi neodgovornosti prevoznika. Velika zahvala gre odličnemu šoferju Jovici, ki nas je varno pripeljal na izhodišče in nazaj v dolino. Ko so me obvestili, glede avtobusa, sem v glavi že kovala rezervno možnost, da bi se vsaj peš podali na Široko, zaradi tega pa ne bi mogli izpeljati celotne začrtane poti. Na koncu se je vse izteklo po začrtanem planu, še vreme nam je bilo naklonjeno in nam z vrha Velikega vrha nudilo zelo lepe razglede na okoliške gore in malo nižje hribe. Avtobus nas po ozki in vijugasti cesti zapeljal v Tolminski Lom do turistične kmetije na Širokem, kje smo se najprej okrepčali z jutranjo kavo, preden smo krenili na pot. Prav na tej domačiji se tudi prične in zaključi tematska pot, po kateri smo se namenili. ( https://siroko.si/ )

Dan je bil prekrasen, s prelepimi razgledi na okoliške gore vse tja do Dolomitov in Karnijskih alp na zahodu. Na vzhodu so se razgledi zaključili z gorami nad Baško grapo. Široko slovi po lepih razgledih, prav tako je Široko lepo vidno tudi z vseh gora na Tolminskem. S turistične kmetije Široko smo se odpravili proti razgledišču Ledinca, kjer smo se po krajšem okrepčilu pridružili na že prehojeno tematsko pot iz leta 2021. Takrat se nismo ustavili pri breznu v Šppiljah, tokrat pa smo si ogledali tudi to brezno.

Brezno v Špilah (https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/brezno-v-spilah.pdf) Lom leži na severnem delu Banjške planote, ki je najsevernejši del dinarskokraških planot, za katere so značilni številni kraški pojavi. Ob cesti z Mosta na Soči proti Lomu je na primer jama Smoganica, ki je največja izvirna jama na Banjški planoti in meri v dolžino 492 m. Brezno pod vrhom Špile je globoko 55 metrov, nad vhodom ima manjši naravni most. Na dnu se razširi v večjo podzemno dvorano dolžine 36 metrov, ki se proti dnu postopoma širi do 14 metrov, v višino pa meri do 15 metrov. Pripovedka pravi, da sta brezno v Špilah in jama Smoganica povezana: »Enkrat je šel en pob v Špile z volom vlačit drva. Ko je bil utrujen, je izpregel vola in si pripravil malico. Ko je pojedel, je šel iskat vola, a živali ni bilo nikjer. Ko je videl, da je okrog brezna vse poteptano, je spoznal, da je vol padel v jamo. Leta so tekla in enkrat so se pobi in čeče, ki so šli z Mosta proti Lomu zmislili, da bi šli pogledat v jamo Smoganico. Res so šli in v njej našli volovski jarem ponesrečenega vola s kambalo vred.«

Pot smo nadaljevali ob prijetem ptičjem petju naprej malo gor, malo dol, značilno za kraški teren vse do mejnega kamna.

Mejni kamen ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/mejni-kamen.pdf ) Po izročilu je Lom dobil ime po hudem vetru, ki je lomil drevesa in tako na prej v celoti pogozdenem območju ustvaril jase, na katere so se naselili prvi prebivalci. Prva znana omemba vasi je v Urbarju posesti oglejskega patriarha na Tolminskem iz leta 1377, v katerem je v vasi Lom navedenih sedem kmetij. Lom je bil večino svoje zgodovine razdeljen med tolminsko in kanalsko oblast, zato še danes obstajata Tolminski in Kanalski Lom. Šele po drugi svetovni vojni sta se oba kraja združila v skupno krajevno skupnost v občini Tolmin. Meja med obema Lomoma je v zgodovini povzročila tudi preglavice, zato so jo leta 1738 dokončno uredili in letnico vklesali v kamen na meji med obema krajema.

Od tu naprej smo nadaljevali naprej proti najvišjemu vrhu planote, 1071m visokemu Velikemu vrhu.

Veliki vrh (https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/veliki-vrh.pdf ) Veliki vrh (1071 m) je najvišji vrh Banjške planote. Pomembno vlogo je imel v prvi svetovni vojni, ko so bili tu in na sosednjih vrhovih opazovalni položaji avstro-ogrske vojske. V zadnji, 12. ofenzivi, ko se je zgodil avstro-ogrski preboj fronte, je bil v bližini sedež poveljstva skupine Scotti (XV. korpus), ki je bila ena od štirih skupin, udeleženih v preboju. Sledovi vojne so še danes vidni v obliki kavern, jarkov in izravnav za barake. Celotno območje Loma je bilo nekaj kilometrov oddaljeno od frontne črte in strateško zelo pomembno za avstro-ogrsko vojsko. Tu je bilo skoncentrirano topništvo, ki se je večkrat izkazalo za zelo učinkovito pri obstreljevanju italijanskih položajev na fronti med Ročinjem in Volčami. V bližini Loma je bilo najhuje v 11. bitki, ki je potekala avgusta in septembra 1917. Italijanska vojska je takrat hotela čez Banjško planoto prodreti za hrbet avstro-ogrski vojski in ji odrezati zelo pomembno tolminsko mostišče. Eden od ciljev je bil prodreti po soteski potoka Vogršček skozi Lom na greben, kjer stoji Veliki vrh, in se nato spustiti v dolino Idrijce. Načrt ni uspel, saj so zdesetkane čete na položajih pod Lomom odbile vse napade. Izsek poročila o bojih na Malem vrhu južno od Loma z dne 25. 8. 1917: “Ob 5.30 so izvidnice sporočile, da je sovražnik napadel. /…/ Začel se je 7-urni neprestani boj. Uporabili smo vse: pomožno osebje, topničarje, MG enote s pištolami, ranjence z lažjimi poškodbami… Sovražnik se je večkrat prebil. Strelivo in granate so pohajale. Ostal je samo še majhen delež mož. Situacija je bila brezupna. /…/. Ker smo se vsi zavedali pomembnosti vrha kot ključnega za tolminsko mostišče, so poveljniki in moštvo storili vse, da bi nasprotnika zadržali do prihoda okrepitev.”

Z Velikega vrha smo po krožni poti sestopili proti Grudnici in kmetiji Tratar, katera se ukvarja s sirarstvom Naše nahrbtnike smo napolnili s sirom in svežo skuto ter po kolovozni poti šli nazaj proti turistični kmetiji Široko, kjer je bil zaključek današnjega potepanja. Med potjo smo se še pogovarjali, da bi del skupine odšel v dolino peš, a nam je dež to preprečil. S polnimi trebuhi in nahrbtniki smo se raje odpeljali na adrenalinsko vožnjo nazaj v dolino. Vsem je malo zastajal dih iv strahu, da šofer tudi pri povratku v dolino ne bi zašel v težave. Ko nas je pripeljal na glavno cesto na Mostu na Soči, smo se vsi oddahnili in se mu zahvalili za izjemno vožnjo. Naše skupno druženje se je tako končalo, lepo vreme nam je bilo naklonjeno vse do zaključka pri topli in obilni malici na Širokem, potem pa je pričelo deževati in dež nas je spremljal vse do doline..

,

Besedilo: Darinka Gaberščik

Fotografije: Darinka Gaberščik in…Mateja Jež Jože Gradišar…