Planinsko društvo - Galerija

VELEBIT – PREMUŽIĆEVA STAZA

21.7.2024 – 24.7.2024

Zgodaj zjutraj smo se zbrali v Ljubljani in se v organizaciji turistične agencije Balkanika, odpeljali proti hrvaški meji in naprej proti Senju. Vso pot ob Jadranski obali smo imeli prekrasne razglede na otoke Kvarnerskega zaliva.

Po prihodu v Senj smo si najprej ogledali najbolj prepoznaven simbol mesta – srednjeveško trdnjavo z imenom Nehaj, ki je bila zgrajena za obrambo pred Turki. Po krajšem ogledu mesta smo se zapeljali do manjšega naselja Sv. Juraj, ki je od Senja oddaljeno le nekaj kilometrov. Na plaži smo se odpočili od vožnje in osvežili v morju. Po dobri uri plavanja, smo pot nadaljevali do nastanitve v naselje Krasno, kjer je bilo naše izhodišče za pohode. Nahaja se na severnih obronkih Velebita, na višini 714 m. V naselju deluje tudi center narodnega parka Severni Velebit »Kuća Velebita«. Namestili smo se v sobah in po dobri večerji odšli na počitek, saj smo naslednji dan pričeli z zgodnjim zajtrkom in daljšim pohodom.

Zjutraj nas je avtobus zapeljal do Zavižana v severnem Velebitu od koder smo se podali po najlepšem delu Premužićeve staze. Namenili smo se do koče Alan. Ta del poti je dolg približno 16 km in prehodili smo jo v sedmih urah. Vso pot smo občudovali mojstrsko zgrajeno stezo, zgrajeno od leta 1930 do 1933, prečudovite razglede na Jadran, na otok Rab in Pag, na rastlinstvo in na vrhove, ki se dvigajo nad stezo. Od steze se odcepi več vzponov na nekatere najlepše vrhove severnega in srednjega Velebita. Po poti nismo srečali drugih pohodnikov. Verjetno jih je ustavila poletna vročina in obenem napovedane nevihte. Mi smo imeli z vremenom srečo, saj smo prvo meglo zagledali šele pri zaključku pohoda, pri domu Alan. Takoj, ko smo prispeli do koče, se je razbesnela nevihta s sodro in naslednje tri ure smo presedeli v koči. V tem času je našega šoferja in obenem vodiča, prijatelj odpeljal do avtobusa, ki naj bi nas popeljal v našo nastanitev v Krasno. Renato je imel zaradi hude nevihte po poti nemalo nevšečnosti, zato smo ga čakali tri ure. Med tem časom smo si krajšali ure s pogovorom, vici, palačinkami….. Velik problem je bil, da mobilno omrežje ni bilo dostopno, zato vodiča nismo mogli priklicati na telefon. Vsekakor nas je skrbelo zanj. Kljub vsem vremenskim nevšečnostim je Renato le pripeljal avtobus in vrnili smo se v Krasno na večerjo in zaslužen počitek.

Po jutranjem zgodnjem zajtrku smo se ponovno zbrali in svoj potep nadaljevali po začrtani poti. Povzpeli smo se na vrh Zečjak, ki je visok 1622 m in Kito, ki meri v višino 1573 m. Razgledi so bili po nevihti še bolj čisti in jasni, ozračje »oprano«, pot, ki se začne pri planinskem domu Alan, pa precej bolj strma kot prejšnji dan, saj se je bilo potrebno povzpeti na dva vrhova. Hodili smo skozi gozd, po travnatih jasah in skalnatem terenu. Do vrha Zečjaka nas je pripeljal nekoliko bolj strm vzpon. Sestopili smo po isti poti in se vrnili do avtobusa, ki nas je popeljal na kopanje v enega najlepših zalivov v Jadranu - Zavratnico pri Jablancu in nato na večerjo in nočitev v Gospić.

Na zadnji dan potepanja smo prehodili še zadnji del Premužićeve staze. Zapeljali smo se do kraja Baške oštarije v srednjem Velebitu in v treh urah lahke hoje opravili zadnji del poti ter se krožno vrnili nazaj v Baške oštarije, pravzaprav v hostel Baške oštarije, kjer smo si privoščili hladno pijačo in nekaj počitka. Za ta del poti smo potrebovali le dobre tri ure lahke in sproščene hoje. Vso pot so nas spremljali skalnati vrhovi, travnate cvetlice, konji in osli na paši. Na poti do Jadranskega morja pa nas je pričakalo veliko presenečenje. Opazili smo risinjo, ki je mladiča učila zakonitosti narave. Res smo imeli neverjetno srečo, saj se risi pred človekom skrijejo. Celo lovci pravijo, da jih čakajo na preži po več mesecev, da se jih risi le »usmilijo« in se jim pokažejo.

Po spustu do Jadrana smo naredili še zadnji skok v morje v zalivu Tatinja pri Karlobagu in se počasi vrnili domov.

https://www.pdkranj.si/2023/03/02/velebit-premuziceva-staza/:

»Premužićevo Pot je zasnoval in zgradil inženir gozdarstva Ante Premužić, strasten planinec in ljubitelj lepot Velebita. Kasneje so jo v čast graditelju hrvaški planinci poimenovali po njem. Premužićevo stazo danes štejemo za pravo mojstrovino gradbeništva, saj je zgrajena iz kamna – suhozida in je speljana na način, da nas pripelje do najbolj surovih in razgibanih predelov Severnega Velebita, t.j. Hajdučkih in Rožanskih kukov. Razteza se po grebenu od Zavižana (Severni Velebit) do Baških Oštarij (Srednji Velebit) in je dolga 52 km. Od Premužićeve staze se odcepi več vzponov na nekatere najlepše vrhove severnega in srednjega Velebita – Gromovačo, Crikveno, Šatorino in druge.«

Zapisala: Ivica Vidmar

Foto: Danilo Cej